Otroško igrišče

Aimee se je zarežala, ko je Narcissa rekla, da ji je slabo. Počasi sta se nehali vrteti, čeprav bi se Aimee lahko vrtela v nedogled, pa ji še ne bi bilo slabo. "Mojemu bratu je ime Edmund. Zna leteti. Zelo je prijazen, on me je tudi naučil upravljati svojo moč. Škoda, ker je vztrajal, da bo ostal v Pentagonu in ni šel z mano. Seveda, on ima tam prijatelje ... Zanima me, kaj počne zdaj ..." Zavzdihnila je. Edmunda je res zelo pogrešala.


((Always Edmund <3))

Narcissi se je nekaj posvetilo. "Edmund? Edmund Mercury?" je vprašala in povzdignila obrv. "On je najboljši prijatelj mojega brata Jakoba. Ga je kdaj omenil?" je povedala in sklenila roke na trebuhu. "Nekako se mi zdi, da sva vedno bolj povezani," je rekla in se nasmehnila. Pogledala je v nebo in opazovala oblake, kako so se počasi premikali. To so življenske vrednote, ki jih moraš vsak dan opaziti, je pomislila in kar tako zakričala. "Oprosti, morala sem izustiti krik," se je hitro opravičila in se začela smejati ...

Aimee je napela možgane. "Zdi se mi, da je bil celo dvakrat na obisku!" se je spomnila. "Prijeten fant je. Res nenavadno, kako sva povezani, kajne?" Nenadoma je Narcissa na ves glas zakričala in se takoj nato opravičila. Aimee se je zahihitala. "Le zakaj si morala izustiti krik? Da se bosta policista vrnila in spraševala če je gospodična Slytherin v redu?" Odločila se je, da tudi ona poskusi in zakričala je, da je paralo ušesa. "Uau, to je pa sproščujoče," je ugotovila in se zarežala.

"Seveda je. Tako sem morala jaz izustiti jezo iz mene, kajti plemkinja se vedno lepo vede," je rekla Narcissa in vstala. Vrtiljak se je še vedno vrtel, zato je komaj obdržala ravnotežje. "OuuO, to pa se vrti," je rekla in se nasmehnila. Zaprla je oči in se začela vrteti; tokrat v drugo smer. Ko je odprla oči, se ji je močno vrtelo, da je morala sesti. "Raje ne poskušaj tega," jo je opozorila in dala roke med kolena, da se ji je nehalo vrteti. "In, a kaj obiščeš družino?" jo je vprašala, vendar se je kaj kmalu ugriznila v jezik, ko se je spomnila na njene starše. "Oprosti, nisem tako mislila."

"Nič hudega," je zamahnila z roko Aimee, čeprav ji je postalo tesno pri srcu vsakič, ko je kdo omenil njene starše. "Pa ti? Obiščeš kdaj družino?" je vprašala še njo. Vrtiljak se je še zmeraj vrtel. Moralo je izgledati prav smešno - dve sedemnajstlenici se kot otroka vrtita na vrtiljaku in kričita ... "Gotovo jih pogrešaš, kajne? Ste se zelo dobro razumeli, preden se je zgodilo tisto?" Upala je, da Narcissi ni pretežko govoriti o tem, saj bi v tem primeru takoj zamenjala temo pogovora.

Narcissa se je komaj opazno nasmehnila. "Ne, ne obiščem jih. Če jih bom, bodo novinarji izvedeli iz kje sem, in tudi me ne mika. Čeprav zelo rada bi videla brata, z njima sem se vedno dobro razumela. Veš v moji družini ni bilo vse lepo. Nesramni smo bili drug do drugega. Saj veš Lustron in to sranje," je povedala Narcissa in prekrižala roke. "Samo jaz sem prijazna in mogoče imata brata tudi kanček prijaznosti v sebi. Mama je živ hudič; oče, on je poseben. Vedno nasmejan, vendar vseeno v vsem ustreže mami, kot da je njen suženj." Postala je žalostna, kar se je na daleč videlo. Njena očesa sta izgubila les, vedno nasmejane poteze na obrazu so postale trdne. Čisto na miru je sedela in buljila v tla. "Sovražim jo. Pa čeprav ji tega nisem nikoli pokazala," je tiho rekla ...

Aimee je v tistem trenutku postalo žal, da je vprašala, ali se Narcissa pogosto vidi z družino. Očitno ji o tem ni bilo lahko govoriti. "Žal mi je, da sem načela to temo," je rekla in ji položila roko na ramo. "Bi morda raje govorila o čem drugem? Kakšne posebne želje, o čem?" je hitela spraševati. "Glej, kako lepo sije sonce!" Močno se je potrudila, da se je nasmehnila in upala, da bo Narcisso vsaj malo razvedrila.

"Ni ti treba biti žal. Tako pač je," ji je rekla in se nasmehnila. "Zelo otročje se počutim na tem vrtiljaku, ko se vrtiva," je rekla Narcissa in se zahihitala. "Katera je tvoja najljubša žival?" jo je vprašala in se začela počasi spet vrteti. "Jaz obožujem konje, doma smo jih imeli polno, in vsak dan sem jahala. Čisto cel dan, po plaži sem šla, pa po travniku, zelo zanimivo je bilo," je povedala. Veter ji je zapihal in ji razmršil lase, bila je videti neurejena. Zasmejala se je tako glasno, da so se ptiči ustrašli in odleteli stran ...

Aimee se je spet nasmehnila. "Nič hudega, če sva otročji. Važno je, da se zabavava, ni res?" Pomežiknila ji je. "Konje si imela? Uau. Vedno sem si želela vsaj enkrat sesti na konja. Ko sem gledala vse tiste konjske dirke, ki so bile v Pentagonu tako spektakularne ..." Občudujoče je vzdihnila. "Moja najljubša žival? Hm, nikoli nisem razmišljala o tem. Obožujem živali, čisto vse, od tigrov do mravelj. Hm ... recimo da so mi posebej všeč volkovi. Nekaj posebnega se mi zdijo, ko tako tulijo v luno. V Pentagonu jih je bilo slišati vsako noč, kot bi mi peli uspavanko ..." Njen glas se je izgubil v spominih.

Narcissa se je zahihitala. "Verjameš, da nikoli v življenju nisem v živo videla volka? Starši me niso hoteli peljati v živalski vrt. Nobenih eksotičnih živali še nisem videla," ji je rekla in oblila jo je rahla rdečica. "Če želiš bi lahko kdaj šle skupaj jahati," ji je predlagala in se nasmehnila. Nato se je ulegla nazaj in opazovala kako se drevje maje. "Kako to, da ne hodiš v šolo?" jo je vprašala in se oprla na komolce, da je lažje videla Aimee. Jaz vem zakaj sem nehala hoditi. Ker mi je bila šola enostavno bedna, si je odgovorila v mislih. Pri tem je čisto pozabila, da lahko Aimee sliši njene misli.

Aimee se je ob predlogu skupnega jahanja nasmehnila. "Bilo bi lepo." Ko jo je Narcissa povprašala o šoli, se je Aimee v hipu zmedla. "V šolo? Em. V Pentagonu je bilo nemogoče hoditi v šolo, ker so bili vsako jutro snežni meteži. Nikoli nisem pomislila, da bi morala dejansko v šolo. Učila sta me starša in mislim, da kar uspešno. Sicer pa se v šoli ne naučiš nič, kar bi zelo koristilo v življenju." Skomignila je z rameni. Potem ji je v glavo priplavala prijateljičina misel. "Bedna, kaj? Se strinjam," se je zarežala. "Misliš, da bi morali iti? Zares?"

Narcissa se je zasmejala. "Jaz sem že končala s šolo," ji je rekla in odkimala z glavo. "Bolje, da ne veš kako je tam. Moraš se učiti in znati težke stvari. Mene je skoraj pobralo. In potem, če na koncu nisi dovolj dober, ti še starši težijo. Groza!" Prijela se je za glavo in še enkrat odločno odkimala. "Ne grem nazaj, nočem se spet mučiti. Zdaj sem končno malo zaživela, nočem si spet življenja krajšati s šolo," ji je rekla in spustila roke ob telo ...

Aimee se je zarežala. "Jah, šola je res brezveze. Mislim, da bo bolje, če preskočiva na drugo temo, preden naju pobere od dolgčasa ..." Zahihitala se je in malo zavrtela vrtiljak, da sta se začeli spet malo vrteti. "In, kaj rada počneš v prostem času?" se je pozanimala. "Jaz zelo rada pišem različne zgodbe. Sanjam, da bi nekoč postala pisateljica. Poleg tega rada rišem, ampak moje risbe niso ravno najbolj uspešne. No ja, važno je, da uživam. In veliko skrbim za živali. Včasih grem v zavetišče in pomagam sprehajati pse." Opazovala je gnezdo, v katerega je priletela majhna rjava ptička.

Narcissa se je zahihitala. "Ali verjameš, da tudi jaz pišem svoje zgodbe? Kar lepo napredujejo, ampak jih verjetno pišem samo zase. Nobena založba, jih ne bi rada objavila. Kar se pa tiče risanja ... ne rišem pogosto. Dneve si krajšam z petjem ali plesom. Večinoma samo poslušam glasbo in ležim na kavču. Ponavadi pa imam v rokah knjigo in pe berem. Naravnost obožujem branje." Pomagala je Aimee in zavrtela vrtiljak hitreje. "Tega se nikoli ne bom naveličala," je rekla in se zasmejala ter bolj prevzeto vrtela ...

Mike se je po napornem dnevu v službi odločil, da gre na sprehod po mestu. Po tem, ko se je oblekel v svojo tradicionalno temno rdečo srajico, odpel gumbe, zamenjal hlače za črn jeans in si jih zapel s pasom z anarhističnim znakom je obul temne športne copate in tekel do otroškega igrišča. Užival je, ko je čutil veter v njegovih ognjeno rdečih laseh. Ko je končno pritekel do lokalnega igrišča je videl gručo otrok, ki se je skupaj zapodila proti najvičji atrakciji - največjem toboganu. Le zavil je z očmi, takrat pa mu je pogled padel na dve dekleti, pribljižno njegove starosti, malo mlajše morda. Nasmehnil se je pri sebi. Ravno ko potrebujem malce zabave. Se je nasmehnil pri sebi. Sedel je na klopco, čisto blizu klepetulj. Zaprl je oči. Zjasnilo se je. Spet se je na njegovem obrazu izrisal tisti vražji nasmešek.

Narcissa je opazila mladega fanta, ki je prišel na igrišče. Namrdnila se je in odvrnila pogled z njega. Nato je pogledala Aimee. "Kaj pa ta počne tu?" je tiho vprašala in z pogledom ošinila fanta. "Nekaj mi pravi da je prestar za na igrišče," je pripomnila in se nasmehnila. "Počutim se otročje, ko se tako bedast hihitam." Lase si je odmaknila z obraza in jih vrgla nazaj na hrbet. Nato se je vzravnala in se prenehala vrteti. Spet je s pogledom ošinila fanta, ki je sedel na klopci. Le kaj namerava? se je vprašala v mislih.

Tudi Aimee je pogledala v fantovo smer. "Res je videti nekam prestar za sem. Morda je izgubljena duša kot midve, in je pač otroško igrišče kraj, kjer se lahko sprostiš. Med majhnimi in 'prikupnimi otroki', kot jih imenuješ ti." Skomignila je z rameni. "Tudi jaz se počutim rahlo trapasto, ko se takole dve sedemnajstletnici vrtiva na vrtiljaku in hihitava." Zasmejala se je. "Sploh pa, koga sploh briga, kaj si bo mislil on?"

Narcissa je prikimala. "Samo res. Midve sva bile prve tukaj, on pa se kar zraven nekaj vmešava. In tudi on je star, približno 19 let? Midve pa sedemnajst. To je veliko razlike," je zdrdrala in še vedno gledala v fanta. "Že nekaj časa nisem videla fanta na igrišču. Razen mojih bratov, ki so me morali spremiti. Vendar so potem vedno odšli s prijatelji, jaz pa sem se do teme igrala na igrišču, dokler nista prišla nazaj in me odpeljala domov. Seveda je mama znorela, kje smo bili tako dolgo časa. In potem sta krivdo naprtila meni. Jaz sem se hotela igrati; jaz nisem hotela iti domov, in tako dalje ..." je govorila in opelatala z rokami, njen pogled je pa švigal sem ter tja ...

Naj se zabava prične. si je mislil. Počasi se je odpravil proti edini stavbi s streho na igrišču - upravi. Zaprl je oči in ko jih je odprl so se oblaki zgrnili nad sonce. Kar tako. V sekundi. Začelo je močno deževati. Poslušal je, kako so kaplice udarjale ob asfalt in travo, on pa se je veselo naslonil na zid. Le gledal je, kako so mame in očetje svoje otroke hitro grabili in jih peljali proti izhodu. Takrat je zagrmelo. Vse je iz njegove glave prešlo na nebo. Zapihal je silovit veter. Naenkrat se je pred izhodom zrušilo drevo, v katerega je počila strela. Zdaj izhoda ni bilo, večina staršev pa je že oddrvela s svojimi otroci. Smejal se je, kot sam peklenšček.

Narcissa je opazovala, kako se je vreme spreminjalo. Nato ji je pogled obstal na fantu, ki se je neumno režal. Čeprav je imela rada dež, se je vstala in se napotila k fantu. Med potjo ji je dež zmočil lase in obleko je imela čisto mokro. Nekako se ji je dozdevalo, da ima fant prste vmes z vremenom. "Ne maraš sonca, kajne? Ali pa hočeš samo težiti," je osorno najavila. Prekrižala je roke na prsih in iz lasnih konic ji je kapljala voda. Z enim potegom čez lase, je izgledala malo bolj urejena, kot prej.

Ko je ena od deklet končno prišla do njega se je spet zarežal. "Jah... sonce je res nekaj... kako naj to postavim. Sončastega?" Zarežal se je , čeprav se mu izjava sploh ni zdela smešna. Je bilo kot, da bi bol pasalo 'k imidžu'. Popravil si je frizuro in jo ogovirl: "In kako ti je ime, če ni skrivnost, sonce?" Njegova primerjava je delovala malce... Staroselsko, a vendar je pasalo v kontekst. "Mike. Mike Razor." je rekel, a ni iztegnil roke v pozdrav. Takrat se je vreme zjasnilo. "Bolje?"

Narcissa je vzvišeno priprla oči. "Nisem sonce, naj ti je to jasno," je zasikala in spustila roke ob boke. "Moje ime je drugače Narcissa Cassie Slytherin. Lahko si zapišeš, če ti je ime predolgo," je rekla in se nasmehnila. Nato je spet prekrižala roke in se zazrla v nebo. "Dež mi je všeč. Ampak, če hočeš imeti sonce izvoli. Hm ... Naj ugotovim, imaš moč spreminjanja vremena?" je rekla in si odmaknila las z obraza. Spet en važič, je pomislila in se namrdnila. "Torej, imaš še kaj za povedati, ali pa se lahko vrnem k prijateljici?" je vprašala in zavila z očmi, kot da ji je odveč biti tu.

"No, Sonce, kar pojdi v miru. Kot da me ni bilo." je rekel. Ptič na drevesu je začivkal ob novem valu sonca. "Se bomo že še videli," se je nasmehnil in jo prestrelil s pogledom, pravtako pa njeno vrstnico na vrtiljaku. Ostal je naslonjen na zid, nato pa se napotil proti poti, a v resnici ni imel nikakršne ambicije oditi. Postal je pri toboganu in poskušal poslušati.

Narcissa se je zavrtela na petah in že odšla proti Aimee. Vendar ji je nekaj dalo misliti: kaj hoče on? Ustavila se je in pogledala nazaj. Nadela si je njen najlepši nasmeh in zopet stopila do Mika. Takoj pridem nazaj, je sporočila Aimee preko misli. Lase si je vrgla nazaj in pristopila do Mika. "Torej, Mike. kaj te je prineslo v Slay?" je ljubko vprašala in se še bolj zvito nasmehnila. Prav zabavalo jo je. Naslonila se je na tobogan in še bolj pozorno opazovala Mikovo reakcijo ...

Oblaki so se raztrgali in žarek sonca je sledil Narcissi proti njemu. Seveda je pričakoval njeno potezo. Nasmehnil se je in se obrnil na prstih desne noge. Iztegnil je roko in se naslonil na plezalne stene, zraven tobogana. "Torej, sončece, si se le vrnila?" ji je argantno rekel in se ji približal. Ko je zaslišal njeno vprašanje, se mu je njegovo mlado življenje odvrtelo pred očmi. Na obrazu bi se mu skoraj izrisal resen obraz, vendar se je prej streznil. Stresel je z obrazom in poskušal pomisliti na dobro pripombo... vendar se je nikakor ni spomnil. "Dolga zgodba...," je rekel. Pogledal jo je in videl radosten izraz na njenem obrazu. Poznal ga je. Ponavadi je bil takšen v njegovih, zato si ga je priklical na obraz. "Torej, sonček... kaj je tebe prineslo sem?" Oči so se mu lesketale.