Otroško igrišče

Narcissa je imela Aimee dovolj. Da si izmišljuje ali naj se druži z njo ali ne. Narcissa je vstala si popravila majico in odkorakala do gugalnic. Nihče, prav nihče se ne bo tako zafrkaval z mano. Pa naj je sam Satan! je jezno pomislila in se usedla na gugalnico. Začela se je na lahko gugati sem ter tja. Njene obrazne poteze so se nagubale in ni zgledala preveč prijazno. Bila je preveč jezna, da bi se smehljala in se delala kakor da ni nič. Povzdignila je pogled in se zazrla v narciso, ki se je zamajala ob vsakem pihlaju vetriča...

Aimee se je ob nenadnem izbruhu Narcisse kar malo začudila. A ravno to je bilo dovolj za tretji plus. Odločnost, prav gotovo, veliko šteje. Odvrnila je pogled od gnezda in pogledala proti gugalnici, na kateri se je vedno močneje gugala rjavolaska. "Narcissa? Kam si pa šla zdaj?" je nedolžno zaklicala proti njej, kot da se ne bi nič takega zgodilo. "Pridi no nazaj, zdaj ko imava končno mir pred tistim mulcem!" jo je poklicala.

Narcissa se ni zmenila zanjo. Lepo, da se zdaj kar naenkrat zanima zame, vendar se ne boš igrala tako z menoj, je užaljeno pomislila Narcissa in se še vedno naprej gugala. V guganje je vlagala ihto in jezo. Dokler ni izbruhnila kot vulkan, je bilo še dobro. Nenadoma se je na Narcissinem obrazu pojavil ogromen, zloben nasmešek. Čeprav je prenehala biti zlobna, si je še vedno kdaj prilastila tak značaj. Ustnice je ukrivila nazaj v ravno črto in se zbrala. Ne, ni prav da se igram z čustvi ljudi, je pomislila in se začela počasneje gugati.

Aimee je presenečeno opazovala menjavanje izrazov na Narcissinemu obrazu. Nekaj časa jo je samo gledala, potem pa se je naenkrat začela na ves glas smejati, da je napetost v zraku v hipu popustila. "Midve sva se pa našli! Obe sva trmasti in zamerljivi in včasih kar ne veva, kaj bi sploh radi!" je vzkliknila in se še kar hihitala. "Daj pridi no nazaj, če sva že skoraj sorodni duši, pa bi se lahko še malo pogovarjali, kaj praviš?" Končno se je nehala smejati, a na njenem obrazu je še vedno ostal prijeten nasmeh, ki ga pri njej ne vidiš prav pogosto.

Narcissi se je omehčal izraz na obrazu. Komaj je vstala in se zvlekla k vrtiljaku ter sedla. "Veš, ne smeš biti taka, da zameriš ljudem, takrat ko se ti namrdne. Če misliš da ti bodo si ustrezevali, se motiš. Jaz sem prva, ki se je uprla. In še ponosna sem na to!" je vzkliknila in se zasmejala. "Ti si prava faca," je rekla in potrepljala Aimee po rami. "Vesela sem, da sem te spoznala," je še dodala in vdihnila svež vonj po narcisah. "Vohaš to? Tako dišimo narcise," je navdušeno rekla in zaprla oči ...

"Ah," je zavzdihnila Aimee. "Že kar nekaj ljudi mi je reklo, da naj ne bom tako zamerljiva. Pa saj se trudim, ampak to je moj značaj in zelo težko ga je spremeniti." Skomignila je z rameni, češ 'tako je to, kaj moremo'. "Tudi jaz sem vesela, da sem spoznala tebe. Ne zgodi se ravno pogosto, da se s kom tako dobro razumem." Tudi ona je vdihnila vonj po narcisah. "Res lepo dišite, ni kaj," je morala priznati. "Imaš ti veliko prijateljev?"

Narcissa se je namrdnila. "Če povem po resnici, si ti moja edina prijateljica v Slayu," je nekoliko otožno spregovorila. "Nikogar ne poznam, in tudi ni mi preveč do sklepanja prijateljstva, razen do tebe; neka sila me je vlekla k tebi, češ, da te moram nujno spoznato. Mogoče je to zaradi moči," je na hitro razložila in skomignila z rameni. "Zakaj pa si se preselila v Slay?" jo je vprašala in jo z zanimanjem pogledala. Kadar je postala firbčna, so se ji oči zasvetlikale, kakor zvezdni utrinki ...

Aimee je pokimala. "Tudi pri meni je podobno. Ti si moja edina prijateljica nasploh. Verjetno zaradi tega, ker ne maram tujcev, kot oni ne marajo mene in mojega čudnega značaja." Bel oblak je zajadral čez nebo in zakril sonce. Tako se je za nekaj trenutkov stemnilo, potem pa je spet postalo svetlo in prijetno. "V Slay sem prišla iz Pentagona, če si morda že slišala zanj. Mrzel in neprijeten kraj je. Tam nikoli ne posije sonce. Moja starša je zamedel snežni metež in pravijo, da sta mrtva. Jaz pa mislim, da sta prav gotovo dovolj pametna, da sta si našla zavetje in še zdaj živita ..." Njen glas se je za nekaj časa izgubil. Potem pa je nadaljevala: "Jaz imam zelo rada sonce, zato mi v Pentagonu res ni bilo všeč. Čeprav se je moj brat odločil ostati tam, sem se jaz preselila. Imela sem ravno dovolj denarja za majhno stanovanje v bloku in tako sem pač ostala tukaj. Kaj pa ti?"

"Jaz sem enostavno morala ven iz naše hiše. Tam je bilo vedno neprijetno ozračje. Čeprav smo se imeli radi, so bili vsi nesramni drug do drugega. Prihajam iz dežele Lustron. Tam so vsi nesramni in hudobni. Le jaz sem na nek način prijazna." Zanalašč je izpustila tisti del, da je plemkinja. Čeprav vsakemu, ki pove kako se piše in iz kje je ugotovi, da je ona tista plemkinja. "Moja družina je čisto zdrava in lepo živijo. Brata sta hotela z menoj; no, eden brat. Starejši brat Jakob, je hotel iti z menoj, vendar mu nisem pustila. Tako mi vsak dan piše, kaj se dogaja. Zdaj je v družini še huje kakor je bilo pa prej." Zaprla je oči in globoko vdihnila. Še vedno ni iz glave pregnala misel, da je ona kriva, ker se doma ne razumejo. Včasih se mi zdi, da ne bi smela oditi, je pomislila in spet odprla oči.

Aimee jo je zaskrbljeno opazovala. "Morda bi se morali tudi drugi preseliti?" je na glas premišljevala. "Meni je všeč, da si tukaj. Če bi bila še vedno tam, se ne bi nikoli spoznali." Nasmehnila se je. "Čudno. Misliš, da naju res povezuje to, da imava enako moč? Da naju skupaj vleče nevidna sila? Obe sva se preselili sem in prišli na idejo, da bova ravno danes tu, na igrišču. Meni se vse to ne zdi kot naključja. Slišala sem, da se lahko nekateri nekako povežejo, če imajo enake moči. Veš kaj o tem?"

"Brala sem v knjigi!" je navdušeno zaklicala Narcissa. "Najboljši prijatelji postanejo tisti, ki imajo enako moč. Seveda, res tesni prijatelji. Ko to postanejo, si, se mi zdi, lahko berejo misli in vejo kje je druga oseba. Vse je čisto super, razen ene stvari. Če en umre, umre tudi drug," je začela pripovedovati, vendar se ji je ustavilo, ko je omenila smrt. "No, zdaj vsaj veva, da sva povezani," je nekako v zadregi pripomnila in si na obraz nadela prisilni nasmešek, ki ji je kaj kmalu izginil z obraza.

"Hočeš reči, da se nama zdi, da sva," jo je popravila Aimee. Zamislila se je. "Praviš, da si lahko izmenjujejo misli? Lahko poskusiva, kaj praviš? Na kaj zdaj mislim?" Zaprla je oči in se zbrala. Z vso močjo je pomislila na najbolj bedast stavek, ki ji je prišel na misel: Sonce sije in narcise se upogibajo v vetru. Potem je odprla oči in radovedno pogledala Narcisso. "Veš, kaj sem premišljevala?" jo je vprašala, njene rjave oči pa so se svetlikale od vznemirjenja.

Narcissa je zaprla oči in se poskušala zbrati. Nato je v mislih zaslišala tih šepet. "Sonce sije in narcise se upogibajo v vetru?" je razbrala in pogledala Aimee. "Si to rekla?" jo je vprašala in se nasmehnila. "Mislim, pomislila," se je hitro popravila in komaj opazno zardela. Nato je videla v daljavi, kako se neka ženska približuje. "Zgleda, da bova dobili družbo," je tiho zašepetala Aimee in se obrnila proti postavi, ki se je čedalje večala. "Kdo je to?" je bolj sebe vprašala, kakor pa Aimee ...

"Res sem pomislila na to!" je navdušeno vzkliknila Aimee. "Torej sva res povezani! Uau! Glede tistega, da umre ena, če umre druga, pa naj te nikar ne skrbi. Jaz ne mislim prav kmalu umreti, tako da je vse v redu!" Pomežiknila je. Nato je sledila njenemu pogledu proti rahlo debelušni ženski, ki se jima je približevala. "Nimam pojma, kdo je," je odvrnila Aimee in jo opazovala. Nazadnje je ženska prišla čisto do njiju, njene oči pa so se besno svetlikale. "Katera od vaju je prestrašila mojega sinčka?! Mojega Lukca?!" Aimee je začudeno pogledala proti Narcissi. "Hm. Sam je prosil za to, veste," je nerodno začela, a jo je ženska prekinila: "Kako sta mogli?! Da se spravljata na šibkejše od sebe?! Lahko vaju je sram!" "Lahko je sram vašega sinčka, debel je ko pujs in nesramen ko ..." "UTIHNI!" je zavreščala ženska. "Kako si drzneš? Vesta kaj, dekleti imam moč, da lahko stresem z elektriko vsakega, ki se ga dotaknem in trenutno nisem ravno najboljše volje, da vesta!" Aimee se je začela kar tresti od jeze. "Ne pustim si groziti," je zarenčala skozi zobe. Umiri se, Aimee, umiri se ... si je prigovarjala v mislih. Ni se smela spremeniti in napasti odrasle ženske, saj bi jo lahko prijavila ali kaj podobnega. Mirno kri, Aimee ... bo že Narcissa uredila, ti se samo umiri ...

Narcissa je bolščala v debelo žensko, ki se je glasno drla na Aimee. Začutila je Aimino jezo, in tudi ona je postajala bolj jezna. "Naj vam opomnim, kako se vzgaja otroka. Otrok naj ne bi smel žalit deklet. Ampak, izgleda da se je vrgel po materi," je začela Narcissa, vendar je planila v glasen krohot. "Kako si upaš?!" je jezno zagrmela ženska in se približala Narcissi z eno roko. "Ste prepričani, da boste no naredili?" jo je hladno vprašala. Videlo se je kako je žensko spreletel srh. "Pustite mojega sinčka na miru! Koze trapaste!" je še enkrat izzvala. "Zdaj te mam pa dovolj!" je zakričala Narcissa in planila k višku. "Razumem, če mene žalite, a Aimee ne bo nihče žalil!" jo je posvarila in zaprla oči. Trenutek kasneje je bila že spremenjena medveda. Aimee, spremeni se še ti, je rekla v mislih Narcissa in zarenčala ...

Aimee je odprla oči ravno v trenutku, ko se je Narcissa spremenila v medveda. Ha, zdaj bo pa videla ... Ženska je v tistem stegnila roko in se dotaknila medvedovega kožuha. V trenutku ga je stresla močna elektrika. "Kako si upaš?!" je zavpila Aimee, ki je v trenutku izgubila oblast nad sabo. "Kako si upaš stresti mojo edino prijaeljico?!" Kot bi mignil se je spremenila v velikega bika. Jezno je zapihala in se zapodila v žensko z rogovi v pripravljenosti. V naslednjem hipu je ženska že odletela deset metrov daleč. Ne da bi ju še enkrat pogledala, si je poravnala krilo in odšla neznano kam. Aimee se je spremenila nazaj v človeka. "Si dobro?" je vprašala prijateljico.

Narcissa se je vzdignila in se nasmehnila. "Seveda, ženska ne ve, da imajo medvedi res trden kožuh," je rekla in se zasmejala. Nato je pogledala svojo najljubšo zeleno majico, ki je bila čisto strgana. "No, super. Moja majica je čisto uničena," je užaljeno rekla in se namrščila. Nato je pogledala proti prostoru, kamor je priletela ženska. Ženske ni bilo več. "Kam pa je šla?" je začudeno vprašala in se pogladila po laseh. Zazrla se je v malo črno piko, ki je postajala še večja. Za njo sta hodili dve malo manjši piki. "Zdi se mi, da je pripeljala družbo," je rekla Narcissa in pokazala na trojico, ki se je bližala ...

"Nič hudega, kupili bova novo majičko. Tukaj je toliko trgovin, kolikor ti srce poželi," se je nasmehnila Aimee. Pogledala je v daljavo, kjer so se res začenjale izrisovati tri postave. Poleg ženske sta hodila dva mišičasta orjaka v modrih uniformah. "Uf. Tole pa ne bo lahek plen," je ugotovila Aimee. "Sprašujem se, kakšno moč imata ..." Medtem so prišli vsi trije naravnost k njima. "Punci, opravičita se gospe. To ni bilo lepo od vaju. To zahtevam v imenu zakona! In glede na to, da sem policist, vaju lahko obtožim česa." Aimee je prezirljivo prhnila. Policisti, kaj? Sram jih je lahko. "Nič se ne bom opravičila," je protestirala in prekrižala roke na prsih. Oglasil se je drugi policist: "Lahko končaš na sodišču, punca. Tukaj lahko aretiramo tako otroke, kot odrasle, če slučajno še ne veš." Ojej, je pomislila Aimee. Dozdeva se mi, da sva v velikih težavah ...

Ne nisva, je pomislila Narcissa in se zasmejala. Postavila se je pred Aimee in se vzvišeno namrdnila. "Mogoče vesta s kom govorita?" je vzvišeno vprašala in z kotičkom očesa pogledala Aimee. "Gospodična, kaj mislite s tem?" je vprašal okrogel policist in se počohal za vratom. "Naj vam razložim; govorite z edino potomko plemkinje Cybill iz Lustrona. Moje ime je Narcissa Cassie Slytherin!" je ponosno izjavila. Policista sta se začela močno potiti in nista vedela, kaj narediti. "Cybill Slytherin? Plemkinja iz Lustrona?" je vprašal tisti policist, ki je hotel aretirati Aimee. "Da, prav tiste," mu je pritrdila Narcissa in se komaj opazno nasmehnila. "Tako žal nama je, prosim ne povej tega Vaši materi," se je začel opravičevati policist. "Samo poskrbite, da se to ne bo ponovilo!" Narcissa se je obrnila proti Aimee in se nasmehnila. Tako se to dela, je pomislila ...

Aimee je Narcisso začudeno motrila. "Kaj? Čakaj, je to čisto res? Brez heca ali zvijač? Da si potomka plemkinje? Potem si tudi ti plemkinja!" Gledala je, kako sta se policista obrnila in poskusila pomiriti besno žensko. Potem so izginili v daljavo. "Zakaj pa mi nisi nič povedala? Bi se ti morala prikloniti ali kaj podobnega? Še nikoli nisem govorila s plemkinjo." Aimee je bila videti tako hudo zmedena, da bi se človeku skoraj da zasmilila.

Narcissa se je nasmehnila. "Prav zaradi tega nikomur ne povem. Ker me potem obravnavajo čisto drugače. Niso sproščeni, ker mislijo, da če em užalijo, da bom povedala mami in potem, bo pač ... kazen," je rekla in si šla z prstom čez vrat, kot 'mrtev si'. "Oprosti, samo zaradi tega nisem povedala, ker sem imela že izkušnje s tem, ko sem povedala in so se z menoj družili samo, ker sem plemkinja in ne kot da sem njihova prijateljica," je razložila in nasmeh ji je izginil z obraza. "Si jezna?" je upajoče, da ne, vprašala. Usedla se je nazaj na vrtiljak in nekajkrat globoko vdihnila in zavzdihnila ...

Aimee se je malo sprostila. "Torej ti nočeš, da se ljudje do tebe obnašajo bolj spoštljivo?" je vprašala. "Ti bi rada, da te obravnavajo enako kot druge?" Tudi sama je sedla nazaj na vrtiljak, čeprav se ji zdaj niti v sanjah ne bi dalo vrteti. "In seveda nisem jezna. Poveš mi pač tisto, kar sama hočeš, v nič te ne bom prisilila. 'Svoboda govora' pomeni, da lahko govoriš ali pa zamolčiš kar hočeš." Skomignila je z rameni in se komaj opazno nasmehnila.


((Svoboda govora, svoboda tiska in združevanja, pravica do svobodne veroizpovedi, pravica do poštenega sodnega postopka in enakost pred zakonom ... še zmer mi je zgodovina ostala v glavi, čeprav je učitelj reku, da bomo use pozabli naslednji dan .. xD))

Narcissa se je zasmejala. "No, potem sva zmenjene, da me boš obravnavala kakor da sem čisto normalna, kakor ti," je rekla Narcissa in se začela vrteti. "Samo ne me imeti za bogato, razvajeno smrkljo, ki dobi vse kar želi," jo je opozorila Narcissa in se začela še bolj močno vrteti, da se je počutila kakor da jo bo ta trenutek odneslo. "A res nisi nikoli slišala za plemiško družino Slytherin?" jo je nato vprašala, saj se ji je zdelo naravnost čudno. Saj jo vsi poznajo, kako to da ona ne.

Aimee je zardela. "Žal mi je, ampak še nikoli nisem slišala za vas." Bilo ji je nerodno, saj je verjetno zdaj izpadla kot totalna bednica, ki nima pojma o ničemer. "Hm. Ne zanimam se ravno na take ... plemiške zadeve. Nikoli ne berem časopisov, ker so dolgočasni. Knjige, ki jih berem, so vse leposlovje, nikoli nič poučnega, ker se ne morem za dolgo časa zbrati in osredotočiti na neko poučno temo. Od kod pa naj bi vedela?" Veter ji je mršil lase, ko sta se vrteli in vrteli ...

"Ah, saj ni niti važno. Velikokrat smo po časopisih in televiziji, ampak jaz se vedno izmuznem fotografiranju. Ampak na nek način me vedno ujamejo, ko žuriram in potem sem po tabloidih in to. Zdaj sem se pa preselila in me ne nadlegujejo več," je na hitro razložila in prenehala vrteti. "Slabo mi je," je rekla in začelo se ji je spakovati. Roko je dala pred usta in slabost je kmalu minila, saj se je vrtiljak začel upočasnjevati. "Kako pa je ime tvojemu bratu?" je vprašala Aimee in se na široko nasmehnila ...