Zbirališče za 1. misijo

Violanta je prišla na zbirališče. Očitno je bila prva... Malo jo je postalo strah. Dolgo si je želela, da bi lahko odšla na misijo. In zdaj jo je strah. Kot otrok, ki želi na vlak smrti, ko pa je na vrsti, pa želi nazaj... A za njim so ljudje, ki čakajo, zato mora sesti v vlak. Enako je bilo z njo. Tudi konec bi enak, le, da bo otrok padel na travo, ona bo padla... v grob. Tako kot otrok, ki je padel. zadnji del konca je enak. Vsi umrejo. In če bo preživela? Potem bo otrok razburjeno vpil, ko se bo spuščal po klancu, potem pa se ustavil in še kdaj odšel na vlak smrti. Tako bo tudi ona lahko odšla na naslednjo misijo... In če sploh ne bo tako težko? To ni mogoče. Celo izkušenim bo težko. A kar bo, pač bo.

Udarila je strela. Kar naenkrat so se oblaki utrgali in težke kaplje so udarjale po vročem asfaltu. Mike je, kot vedno z razprto srajico prikorakal počasi in samozavestno. Prežvekoval je zobotrebec. Ko si je tako ogledoval situacijo, ni bil ravno vesel. Tam je sedel moški, ki je izgledal, kot da ga nekdo muči, in pa nekakšna mlada deklica, ki po Mikovem sploh ni spadala sem. To naj bi bila odprava za misijo? si je mislil. Počutil se je kot da je ustopil v nekakšno pocukrano grozljivko, ki jo je posnel režiser, ki na voljo ni imel dosti denarja. Takšen film, ki je bil po krivici ocenjen z eno zvezdico. Še te si ni zaslužil. Mike je zavil z očmi in hladno odkorakal mimo dveh nenavadnih ljudi, ki jih ni imel namena spoznati, vendar je čutil, da ju bo moral. Naslonil se je na zid in čakal.

"Dober dan." je pozdravila Violanta. Zdaj ni bila več edina tam. "Tole vreme mi ni všeč." je rekla in posijalo je sonce. "Prvič." si je po tihem rekla in se nasmehnila. A ni bila več dolgo vesela, saj je spet začelo deževati. Ker ji sončno vreme še ni uspelo, je poskusila dež vsaj ublažiti. To ji je uspelo, saj je zdaj le po malem rosilo. Nikoli ni marala dežja, a je imela rada sneg in sonce. Kadar je snežilo, je bila cel dan zunaj, zvečer pa je pila topel čaj. Včasih je poskusila oblikovati stol iz snega, ko ji je to uspelo, je poskusila narediti posteljo...izkopala je celo luknjo v sneg, nekega dne, ko je bil hud zamet. Ko je bilo sončno, je bila tudi cel dan zunaj, ko pa ji je postalo vroče, je odšla v hišo pod mrzel tuš. Če pa je deževalo, je morala ostati noter, ves čas je gledala ven in poskušala spremeniti vreme. Imela pa je rada tudi rahlo ploho, saj je takrat lahko odšla ven, brez dežnika. Tekla je po mokri travi in se mokra vrnila domov.

Mike se je zdrznil ko je posijalo sonce. Ostal je naslonjen na zidu in, ko je dež ponehal je takoj ugasnil zadnji delež sonca, ki je pritiskal skozi temne oblake, ravno na njegovo glavo. Zaslišal se je glasen grom. Spet se je utrgalo nebo. Z užitkom je gledal, kako so hladne kaplje polzele po njegovem telesu in laseh. S še večjim nasmehom je pogledal, kako je majhna deklica trpela, a še vedno ni zaznaval ničesar nad tistim drugim. Še vedno je zgledal izmučen, a ni rekel nizi besede. Niti samcate besedice, ki bi jo Mike z užitkom ignoriral. Samo čakal je lahko. Čakal in prežvekoval zobotrebec in poslušal igro kapljic.

Violanta je vzvišeno pogledala, ko ji moški, ki je ravnokar prišel, ni odzdravil. No, če mu je tole všeč... Začel je padati sneg. Sicer je bilo čudno, sneg sred zgodnjega poletja, a bil je sneg. Ta je ostal, ni izginil kot sonce. No, zdaj si pa zapri srajco, Tisti-Ki-Mu-Je-Mačka-Požrla-Jezik. Kmalu je bilo snega še preveč, zato jo je začelo zebsti. Oblekla si je rezervni plašč, ki ga je vzela s sabo. Začela si je žvižgati in loviti snežinke na dlan. Naredila je celo nekaj kep in poskusila žonglirati, kar ji je na začetku uspevalo, potem pa so kepe padle v sneg in razpadle. Upala je, da bo prišel še kdo. Takrat je začela sanjariti, kako bo misija opravljena, vsi bodo prišli poškodovani, a vendar živi...

Kakor vedno je Jared tudi tokrat prispel z malce zamude, a si tega ni kaj preveč gnal k srcu. Le kdo bi ga opazil, če bi že pol ure prej sedel na klopi in štel snežinke. Slednje so ga tudi malce presenetile, saj nekako ni pričakoval snega na začetku poletja. A ker je naravnost oboževal karkoli je padalo z neba, najbolj pri srcu mu je bila toča, se ni hotel pritoževati. Zato je le prosto stal sredi betonske jase in pustil, da so mu snežinke prosto padale na vse dele telesa.

Mike se je sam pri sebi nasmehnil, ko je z sinjega neba naenkrat padel sneg. Tega je slej ko prej oboževal še bolj kot dež, a vendar. Ni se imel časa prerekati s pamžem o vremenu, zatu e gledal, kako različne oblike padavin padajo in se lepijo na njegovo telo. Takrat se je prikazal neki tip. Pribljižno njegovih let, deloval pa je nekoliko zgubljen. Še vedno, ne da bi dvignil pogled, je slonel na zidu, ko se je enkrat pred njim v snegu naredila udolbina s katere so zacvetele rože. Te so takoj - po Mikovi volji - izginile. Po suhem terenu se je tako varno in ne da bi si umazal čevlje lahko sprehodil na drugo stran. Delovalo je kot navadna kretnja za preteg mišic, a je bilo brž vse prej kot to. S tem se je lahko z očmi srečal s prišlekom. Ko ga je pogledal v oči novopečenega človeka na tej jasi ni izvedel nič. Pač manj kot je ponavadi. Izvedel je le nekaj - Ni tako izgubljen kot deluje. Naslonil se je v zid za njim in čakal.

Dimitri je končno opazil, da so vsi prijavljeni prispeli. "Torej, dobrodošli," je začel z uradnim glasom. "No, kmalu bodo prišli moji prijatelji s konji; to bo naše prevozno sredstvo. The Evil Gang mislijo, da bomo odšli v Lustron, kajti tam se večinoma zadržujejo. Zato bomo prvo odšli v Kimaro. Tam morate kriti svoj hrbet. Ne žrtvujte se za prijatelje, ker se oni ne bodo žrtvovali za vas ko boste mrtvi. Poslovite se od domačih, kajti je sploh vprašanje, če jih boste še kdaj videli. Torej, kmalu bomo odšli," je končal svoj govor in s sklenjenimi rokami se je obrnil proti sončnemu zahodu. Sonce je počasi že zahajalo in zaslišalo se je topotanje kopit. Ah, tukaj so, je pomislil in počakal, da so do njega prišli ljudje na konjih. "Dimitri. Dobili smo toliko konjev, kot smo lahko, vendar zgleda da potrebujete samo štiri. Torej vzemite te štiri konje; najboljši so," mu je povedal njegov stari prijatelj Tom. Nato se je obrnil in odgalopiral stran; pri tem pa pustil tri konje za seboj. Nato se je obrnila proti prijavljenim. "Izberite si konja in počakajte na nadaljne ukaze. Potrebujem še točni zemljevid Kimare."

Mike se je namrdnil. Super... še več živali. si je mislil. Počasi je odkorakal po poti, ki si jo je s soncem izrezal v snegu in spet pogledal zadnjega prišleka. Premeril je pesimističnega govornika. Uau, dobra motivacija. se je nasmehnil. Odločil se je, da ga bo obdržal na ogledu. Stopil je do edinega vranca med štirimi konji. Segel je v njegova usta in mu ogledal jezik. Ker se mu je zdel zdrav ga je osedlal. Že nekaj časa nazaj je jahal. Dobro je znal jahati, a ni rad. Ni imel rad nikakršnih živali ki jih najdeš na kmetij. Do teh je umel nenavaden upor. Pač. To je to. "In tvoje ime..." je osorno rekel mučenemu. Slišal je ime Dimitri, a rad je jezil ljudi. To je bilo v njegovem pravilniku.

Violanta si je ogledala konje. Najvišji je zaseden...Najnižji pa prost! Izbrala je belega konja, na katerega, čeprav je bil najnižji ni mogla zlesti. Vzela je zalet in hotela skočiti na konja, a je padla preko njega v sneg. Hitro je vstala iz snega in poskusila še enkrat. Tokrat ji je uspelo, a je zdrsnila s konja, a se ujela na noge. Želela je nanj skočiti z mesta, da so njene noge visele čez konja. Želela je sesti, a je spet padla. Enkrat so se ji zgodile podobne reči. Ko je bila stara tri leta, je hotela na stol, a je bila nizka. Mučila se je tri ure, potem pa je vzela mamine čevlje z visokimi petami, z njimi stopila na pručko in zlezla na stol. A tu ni bilo nobene pručke, ona pa je nosila škornje. Tako je lahko le čakala, da ji bo kdo pomagal. Saj ni bila sama kriva, če je bila visoka 128cm!

Dimitri je z pogledom oplazil Mika. "Dimitri Belikov," je kratko in
jedernato odgovoril in se namrščil. Nato je stopil do male deklice in jo
vzdignil, da je lahko prišla na konja. "Kaj nisi prepričana, da bi raje
ostala doma?" je uradno rekel in povzdignil obrv. Nato se je obrnil
proti Miku in sklenil roke na hrbtu. "Povej mi mladenič. Kako ti je ime
in katero moč imaš? Ali si ti tudi prepričan, da greš z nami? Ne vem, če
je to pravo delo za bahača." Verjetno je presegel vse meje, vendar se
je Dimitri zavezal, da mu bodo prijavljeni mogli pokazati, da želijo
sodelovati. Nato je vzel svojega konja in se zavihtel nanj. Počakal je,
da so se mu vsi pridružili in nato je počasi krenil na pot.

Jared si je vzel čas za razmislek, katerega konja si naj izbere. A očitno drugi dve osebi nista bili tako razmišljujoči in sta v hipu zasedli jezdni živali. Tako mu ni ostalo drugega kot da vzame preostalo rjavo kobilo. Počohljal jo je za ušesi in kobiline oči so ga hvaležno pogledale - morda pa ji je odgnal kakšnega klopa. Skomignil je sam pri sebi in se pripravil, da bo prvič v življenju zajahal to čudovito žival. Navajen je bil namreč prestižnih avtomobilov ter takšnih in drugačnih oblik transporta, nikakor pa ne konj. A na srečo je imel dober spomin, pa tudi butast ni bil. V glavi si je prikazal jasno podobo, kako se ta neznani Dimitri vzpenja na konja. Posnemal ga je in čudežno mu je uspelo kar v prvem poskusu. Nedvomno je imel kakšen talent za živali. Prijetno nameščen na hrbtu kobile je še vedno ravnodušno in malce zasanjano spremljal izmenjavo besed med vodjo te misije in tako imenovanim bahačem.

"Jaz in mama sva si že želeli, da bi naredila nekaj posebnega. Oče tudi, a ne tako kot midve z mamo. Tako ali tako pa znam ustvariti tornado ali točo, tako, da bi vseeno lahko šla. In mama mi je že vsaj stokrat potrdila, da nisem bojazljivka." je rekla Violanta. Potem je skočila s konja in še enkrat zlezla nanj. Tokrat ji je uspelo. Ni si želela, da bi jo mogli takole dvigovati na konja, če bo mogla z njega. Spet je začela sanjariti. Razmišljala je, kako bo misija opravljena. Kako bo postala nekaj posebnega. Potem bo odšla še na ostale misije, vse bo preživela in bo zelo posebna. Začela je žvižgati in opazovati sneg. Potem je sneg ponehal in spet je posijalo sonce, ki pa ni ugasnilo kot prej.

Mike je karakterju z očitnim imenom 'Dimitri' v obraz jezno zarenčal. Še vedno sedeč na konju je za trenutek zaprl oči, in ko jih je spet odprl je sneg pred njim izginil. Ponovno je začelo deževati, vendar tokrat le nad mučenim tepcem, katerega je kot kaže moral poslušati. Če on ne bi bil vodič misije bi mu z radostjo zabil pest v njegov grd obraz. A tako je ostal z njim. Zavil je z očmi in počakal, da je nesposobnež odjahal naprej, Mike pa je jahal med zadnjimi, ob drugem vrstniku.

Dimitriju je bila Mikova jeza všeč. Že dolgo se ni tako pozabaval z ljudmi, zato se je odločil pozabavati. "Torej nobenega oporekanja? Super, potem. Vendar jaz bi prej sporočil svojemu dekletu, če ga imaš, naj me ne pričakuje doma. Z takim obnašanjem ne vem kaj bi lahko dosegel. Meni je pa že preseglo, da se kakšna naivna trapa cmere, zaradi bahača, ki je padel v bitki," je zategnjeno spregovoril in na obrazu se mu je pojavil rahel nasmešek. "Pojdimo!" je trenutek kasneje zakričal in se spravil v osporednje. "Jared! Mike! Vidva sta ob mojem boku!" je naročil edinima fantoma in nato pogledal Violanto. "Ti si za nami," ji je naročil.

Mike ga je le pogledal z ledenim pogledom in brez besed zajahal naprej. Le kje sta Narcissa in kaj je že... A April točno! je pomislil. Pogledal je tistega, ki mu je kot kaže bilo ime Jared. Zanimalo ga je, kaj si je on mislil. Za zdaj se mu je on zdel še naj bol zanimiv. In nekako mističen. A med njima je stala ovira. Neumna in preprosto nepotrebna ovira na konju. Zjahali so naprej in posušali sopihanje deklice za njimi.

Le zakaj bi ga skrbelo za majhno deklico? Nenazadnje so mu šli otroci še kako na živce. A bolj kot ta skrb, je Jareda morilo vprašanje, iz katere dežele prihaja ta nenavadni primerek, ki je jahal na njegovi levi in se je proglasil za vodiča. Njegovo govorjenje je bilo sila zabavno, saj je marsikdaj preprosto zamenjal vrstni red besed, ali pa izgovoril nek čuden stavek, ki ga je Jared dolgo mlel. Že ga je nameraval povprašati po njegovem izvoru, ko mu je ta osebek skorajda ukazal kje naj jaha. Kako se že to žival spravi naprej? A kobila je, kakor, da bi čutila kaj hoče - ali pa jo je Jared malce pregrobo brcnil v rebra - odpeketala naprej. "In kako daleč naj bi ta prelestni Kimaro bil?" je končno spregovoril in pri tem ošinil človeka, ki naj bi bil bahač, po vrhu pa še Mike, saj je imel občutek, da ga nekdo neprestano opazuje. In neke pretirane izbire ni imel.

"Kimara," ga je ostro popravil Dimitri in njegov ruski naglas je prišel še bolj do izraza. "Res, da je daleč, vendar se bomo potrudili, da bomo prišli čim prej," je dodala in z pogledom ošinil Jareda. Ni se mu zdel preveč samovšečen, vendar tega ni pokazal. Hladno se je namrščil in pogledal nazaj, kaj počne Violanta. Za zdaj je normalno jahala. "Gremo proti vzhodu!" je bil njegov naslednji ukaz in ostro je zavil na desno. "Ustavljali se bomo samo na 2 uri, mogoče še kasneje," je povedal vsem sodeločim in poženil konja v galop ...

Violanta si je požvižgavala in jahala na najnižjem belem konju. Pred njo so se vsi pogovarjali, ona pa je gledala okoli ter opazovala pokrajino, ki jo je prekril 'njen' sneg. Nehalo je snežiti. Posijalo je sonce in sneg se je stopil, da je nastalo globoko blato. Zato so hodili počasneje. Konj, ki ga je jahala, je bil že skoraj rjav od blata. Ona tudi ni bila nič kaj čista. Škornji niso bili več črni, ampak rjavi od blata. Ker ji je postajalo vroče, je začelo deževati. In to tako močno, da je bilo blato še hujše. Če jim je to všeč.. Potem ni treba, da bi nehalo deževati... je nagajivo in rahlo nesramno razmišljala. Njej je bilo to všeč, očitno njim ni bilo, a če je njej všeč, naj tako ostane. Tako ali tako imajo mlajši prednost, pa dekleta tudi. In tukaj sem najmlajša, pa tudi edina punca...

Cara je že stotič v mislih preklela tistega neumnega trgovca, ki jo je skušal na vsak način prepričati, da mora kupiti njegovo ogrlico, saj bi ji neznansko pristajala. Na sebi je imel temen plašč, ampak možakarju niso ušli njeni dolgi lasje, ki so silili na dan. Ko se ga je končno znebila in se odpravila na zbirališče, je ugotovila, da je bila očitno prepozna. Ob tej ugotovitvi se je namrščila, ampak nikoli ni bila tip človeka, ki bi se zlahka vdal. Kot je kazalo, je na zbirališču pred kratkim snežilo - in ne glede na nenavadnost tega je bilo to po drugi strani tudi dobro. Opazila je sledi konjskih kopit in smer, kamor so se namenili. Vstala je in se hitro ozrla okrog sebe. Nedaleč stran je stal možakar s konjem, ki je bil popolnoma temne barve. V hipu je odšla proti njemu in svoj temen plašč, ki je bil narejen iz precej bogate tkanine in zaradi tega tudi precej vreden, med potjo slekla. Dodala je še nekaj zlata in moški se ni dal dolgo prepričevati. Zamenjala je svoje stvari za konja in se povzpela nanj. Oboževala je konje in znala je precej dobro jahati. Ni se preveč obotavljala, temveč je hitro spodbodla žival in medtem z očmi drsela po tleh. Zaradi izgube plašča je ostala v temnih hlačah in majici, ampak v tem ni videla nobenega problema - vsaj ne zares. Konj je galopiral po sledeh, kjer ga je usmerjala Cara. Kar nekaj časa je preteklo, preden je pred seboj zagledala skupino ljudi - bili so štirje, kaj drugega pa od daleč ni mogla razločiti. Spodbodla je temnega žrebca in kmalu se je približala skupini, ki so jo sestavljali trije moški in deklica. Z ničemer ni pokazala, da jo je karkoli presenetilo, temveč se je pridružila skupini. "Oprostite za zamudo," je zaklicala, potem pa je z dlanjo pohvalila svojega konja, preden se je ponovno zavila v molk.

[No, men se to na nek način ne zdi fer, da je si na novo tukej ampak OK, naj ti bo -.-]
Dimitri je z ostrim pogledom prebodel novo dekle, ki je prihitelo. "Si se prijavila?!" je ostro vprašal ter je niti ni pogledal. "Ne vem za koga se imaš, da misliš, da lahko zamujaš. No, lahko ostaneš. Ne boš bila čisto zraven pri poti. Pazi na Violanto in bodi čisto zadaj," ji je naročil in z hrbta vzel težak nahrbtnik. "Pa še tole lahko nosiš ..." je dodal in ji v ostrem loku vrgel nahrbtnik, ki je bil dovolj težak, da jo zbije z konja. "Torej pospešimo, da čimprej pridemo v Kimaro!" je glasno zaklical in začel galopirati ...