Knjižnica Story

Aimee je imela nekaj časa toliko dela, da skoraj dva meseca ni prebrala nobene knjige. Rekla si je, da se to pač mora spremeniti, zato je zavila v veliko knjižnico na obrobju mesta. Tukaj še ni bila, saj se je v Slay preselila pred kratkim. Ko je vstopila, je ugotovila, da je to prav gotovo največja knjižnica, kar jih je kdaj videla. V njej ni bilo veliko ljudi, le nekaj knjižničark, ki so skrbno urejale police. Aimee je skomignila z rameni in se odpravila med prve police. Namrdnjeno je ugotovila, da je to vrsta enciklopedij. Nikoli ni marala poučnih knjig, zato se je odpravila naprej proti leposlovju. Brskala je in brskala, a nekako ji ni uspelo najti ničesar, kar bi ji bilo posebej všeč ...


[Jared]

Čeprav je Jared obhodil bližnje in daljne kraje, ga lahak korak ni nikoli zanesel v knjižnico. Le zakaj bi ga? A tega dne je bilo očitno vse drugače. Kakor ni imel navade hoditi po knjižnicah, tudi ni imel navade sprehajati se po obrobju mesta. Tam skoraj ni bilo ničesar zabavnega, še najmanj pa knjižnica. Zakaj je torej sploh prišel v to izjemno vnetljivo stavbo? Bil je izredno slabe volje, skorajda morilske. Zato se mu je knjižnica zdela najbližji in najmirnejši kraj.
Seveda ni računal, da se bo pri iskanju knjige zaletel v neko, najbrž približno enako staro, dekle. To je bila sigurno njena krivda. Navadno bi ji v obraz spljuval nekaj psovk, jo neštetokrat preklel, ji pokazal prizor njenega telesa na grmadi, nato pa se pobral. A tega dne je bilo očitno vse drugače. Tako je le jezno in hladno zarenčal nanjo in jo pogledal v njene oči, ki pa so bile presenetljivo mirne. Morda je bila v kakšnem transu. Vse skupaj ga je precej pretreslo, zato tudi ni opazil, da so jima knjige zletele z rok, pravtako pa nekaj bližnjih s polic. Ena se je po nenavadnem naključju odprla ravno na strani 666 in je prikazovala gorečo žensko na grmadi. Takoj se je počutil bolje, kar je pomenilo, da je bil nazaj morilske volje. "Misliš, da naju bodo knjižničarke ubile? Lahko, da so živi mrtveci, ki varujejo te cenjene zaklade." Nekaj knjižničark se je res zbralo na kupu in Jared bi lahko prisegel, da bi ga z veseljem mučile - najbrž bi ga teple z debelimi bukvami.

Ko se je vanjo zaletel neznani fant, je Aimee prijelo, da bi ga nadrla. Toda po čudnem neključju, se je prav v tistem trenutku začel vihar knjig. Začele so padati iz vseh strani in ko se je vihar polegel, je bila skupaj s fantom do kolen v knjigah. "Ups," je bilo vse, kar je imela pripomniti. Kar pet knjižničark se jima je začelo nevarno približevati. "Em. Ja. Mislim, da bi naju z veseljem ubile," je odgovorila nenavadnemu fantu. "Čeprav sem prepričana, da se znava dovolj dobro braniti." Najstarejša izmed knjižničark je prišla čisto do njiju. "Kaj se to pravi?" je grozeče zašepetala. Aimee se je poskušala prikupno nasmehniti. "Živijo, gospa knjižničarka. Samo majhno nezgodico sva imela. Em ... takoj bova pospravila." Sklonila se je in pobrala knjigo z gorečo žensko na grmadi. S tleskom jo je zaprla in postavila nazaj na polico. Knjižničarka je uprla roke v boke. "Dobro. Pospravita. In to hitro. Če je kakšna knjiga SLUČAJNO poškodovana, je ne bosta dobro odnesla." Aimee je pogledala proti fantu, s katerim sta bila v isti godlji in nato pobrala še eno knjigo.

Nekaj časa je okleval, ali bi ji pomagal pospraviti morje knjig ali ne. A navsezadnje je izgledal kup malce prevelik, tudi zanjo. Ravno se je sklonil, da bi začel s čistilno akcijo, a se je zora živih mrtvecev očitno začela. Njene samozavestne besede ga niso kaj preveč potolažile, temveč so ga le še bolj peljale v skušnjavo, da bi se spravil nad zombijevske knjižničarke. Toplo se je nasmehnil tako osebi, ki je stala zraven nje, kakor ženski, ki je skozi njegovo telo zvrtala luknjo v obliki knjige. "Če ste vi tako prepričani, spoštovana knjigožerka." Bil je prepričan, da napudrana abrahamka ni zaznala njegovih besed, a precej srečen bi bil, če bi ga. Tako bi vsaj lahko nad nekom stresel svojo jezo. "Torej, če sva že ravno pri tej temi," je spregovoril, ko je opazil njen pogled, "kakšno skrivnost pa skriva tvoje napeto človeško telo. Slutim, da bi me z veseljem ubila, kakor tista kokoš tamle." Knjige je naključno metal na bližnje police, pri čemer jih je precej zopet sklatil dol. To mu je dalo vedeti, da bo pospravljanje trajalo precej dlje od pričakovanega, zato se je prijetno namestil na prašni preprogi in nič bolj prijetno zlagal knjige. "In pa mislim, da sem nekje slišal o nekem bontonu, ki pravi, da se neznanci najprej predstavijo. Seveda nimam pojma kaj je to, a vseeno ti bom zaupal, da so mi nadeli ime Jared, ki mi je precej všeč. Lahko mi praviš tudi 666, kakor ti bolj ugaja."

Aimee se je komaj premagala, da se ni nasmehnila. Njen pogled je tako ostal nespremenjen. Zavzdihnila je in se sklonila po naslednjo knjigo. Imelo jo je, da bi 'knjigožerkam' jasno in glasno povedala, da ji to delo že preseda in da tega ne bo več počela, a se je premislila. Konec koncev sta sama kriva za to poplavo knjig. Vrgla je naslednjo bukvo na polico. "No, me veseli, 666. Jaz sem Aimee April Mercury, a žal nimam nobene pametne številke, pod katero bi me lahko klical." Skomignila je z rameni in vzela v roke naslednjo knjigo. Opazila je, da je na robovih čisto zmečkana. Poškilila je proti knjižničarki, ki je nasrečo motrila Jareda, in knjigo brž stlačila med druge na polico. Je pač malo zmečkana, pa kaj? "In, kako si se znašel tukaj, natanko med poplavo knjig?" je vprašala in se ni zmenila za strupene poglede knjižničark, ki so njuno delo skrbno nadzirale.

"Mislim, da ti je usoda namenila število 411. Toda trenutno mi je bolj všeč April, čeprav je zdaj junij." Opazil je njeno delovno vnemo, ki pa ni bila pri njem nič kaj drugačna. In ker ga je bolečina v zadnjici spravila še v slabšo voljo, se je odločil malce posredovati. Močno se je zbral na edino knjižničarko, ki je bolščala vanj in ji prikazal kako pridno in v tišini zlagata knjige. Ko je njen pogled postal odsoten, je potisnil knjige pod bližnje stojalo in namignil April, naj tudi sama stori tako. Kmalu so bile vse knjige vsaj delno skrite in knjižničarki je pustil prost pogled. Le ta je presenečeno pogledala, se namrdnila in odpeketala stran. "Navadno so ljudje očarani. Razen tistih, ki jih po pomoti doseže moj čarm." Vstal je in se ves srečen pretegnil in se brž odpravil proti prvemu naslanjaču, ki ga je zagledal. "Ah, nisem ti še odgovoril na vprašanje. Tukaj sem se znašel, ker sem pričakoval mir in tišino, nikakor pa ne pospravljanja knjig. Tebe pa je sem sigurno pripeljala usoda. 411 in 666 se kar dobro razumeta." Zavzdihnil je in se z ogromno mero hvaležnosti potopil v mehke gube naslanjača.

Aimee si je končno dovolila nasmešek. Konec koncev sta se le znebila neprijetnega dela. Sledila mu je in se vrgla v naslanjač nasproti Jareda. Pretegnila je noge in se pogreznila globje v naslanjač. "Junij mi je na splošno bolj všeč kot april. Ne maram preveč dežja," je pripomnila. S pogledom je sledila eni izmed knjižničark, ki je spet izginila za policami z enciklopedijami. "In kaj imaš pravzaprav s temi številkami? 666 in podobno?" ga je vprašala. "Sicer pa ja, gotovo gre za usodo. Glede na to, da sva se znašla tukaj oba na isti dan in isto uro. In da sva morala skupaj pospravljati knjige." Pri vseh teh dogodkih je čisto pozabila, da sovraži tujce ali navezovanje stikov. Pravzaprav se je celo nasmehnila.

Na majhni mizici zraven Jareda je kot restavrirana ždela stara knjiga o pokrajini, imenovani Slay. Ni vedel, zakaj je vanjo strmel dobre 4 sekunde in pol, toda to je bilo dovolj, da jo je takoj vzel v roke in polistal po njej. "Meni pa je dež bolj všeč. Všeč mi je zvok ropotanja dežnih kapelj na okno. Najbrž se zato moje stanovanje nahaja v zadnjem nadstropju." Po čistem naključju je na strani 114 naletel na besedo April, a očitno je šlo le za nepomemben atentat na kmeta Friderika 11. aprila. "Kakor dež me številke pomirjajo. So precej logične." Nenadoma se je zavedal, da je njegovo počutje precej boljše. Navadno ne bi premaknil niti jezika, kajšele govoril o dežnih kapljah. Ampak, kakor je v zadnjih nekaj minutah že neštetokrat ugotovil, je bilo tega dne vse drugače. "Si tudi drugače tako dobre volje, ali je tega dne tudi zate vse drugače, ali pa so te moji šarmi preprosto očarali? Ko si se zaletela vame mi namreč nisi dajala vtisa prešerne mladenke. In prvi vtis ponavadi nekaj velja."

Aimee se je udobneje namestila v naslanjaču. "Zanimivo. Jaz nikoli nisem marala številk, da ne govorimo o matematiki ali čem podobnem." Opazovala je njegovo listanje po knjigi o Slayu, ki je sama prav gotovo ne bi nikoli vzela v roke. "Danes je res čuden dan," je zamišljeno pritrdila in pogled ji je odtaval skozi okno. Bilo je oblačno, še najbolj je kazalo na dež. "Mislim, da se obeta tvoje priljubljeno vreme," je pripomnila in spet pogledala proti njemu. "Pravzaprav sem ponavadi bolj hladna, posebej do tujcev," je priznala. "Toda kot ugotavljava je danes nekaj drugače. Prav gotovo pa so na to nekaj vplivali tudi tvoji šarmi." Nagajivo se je nasmehnila. V tistem so začele z neba padati prve kaplje.